Peter Fettich / Rispect the Boul

Ali naj bo to zgodba o pivu, švicu, prijateljstvu? Zakaj ne zgodba o nočeh? Ja. Zgodba o nočeh in veselju. Pa betonu seveda, gorah betona. Poskušam si predstavljati, kaj neki taki zgodbi pripada. Pripada ji čas, ki se briše, izginja, prekrit s sedanjimi dogodki, radostmi. Dojel sem, da lebdeti ne pomeni biti nad, temveč da je to točno to, kar se mi dogaja zdaj. Ležim na razbeljenem betonskem pomolu pod neusmiljenim soncem in čutim vznemirjenje zaradi prihajajočih besed. Brez dolgovezenja. O fotografijah v tej knjigi me zanima vse, saj so veličastni slavilci svobode.

Avtor fotografij intenzivno škljoca že desetletja, tako analogno kot digitalno. Njegov odnos do fotografiranega se ne konča s fantastičnim prizorom iz življenja ljudi, ki jih ima v večini primerov za svoje brate in občuduje njihove podvige. Nekoliko kasneje, ko je potegnjen v temnico, se nadaljuje vzporedno življenje, življenje, ki je nekje zraven, kjer teče čas počasi, nastajajo pa večne podobe. Vsa leta obiskovanja knjigarn in pregledovanja foto albumov znanih fotografov, listanja komercialnih izdaj, ki se ukvarjajo z vsem mogočim, predvsem seveda s skejtanjem, so nakopičena občutja znotraj te iste temnice.

Peter se navdušuje nad trenutki v različnih formatih, veseli se spoznanja, kako je življenje bogato in lepo, kako ganljivo je lahko obrobje mesta, kjer raste nekaj vznemirljivega. Betonski valovi povezani v park neskončne sreče. In dnevi, predvsem noči, mešanja betona in dolgotrajnega oblikovanja uporabnih skulptur. Neskončne ure, vredne vsake minute. Črno-bele fotografije, ki se upirajo zanesljivosti kronologije, pa tudi vsej fotografski tehnologiji današnjega sveta, zdaj živijo svoje življenje in uresničujejo svoj 'skriti' namen. Sam čutim, kakor da me avtor premešča na kraje, ki jih sicer zelo dobro poznam, a jih še nikoli poprej nisem videl ali opazoval na takšen način.

Pretekla leta tako ali drugače kmalu postanejo ogromno skladišče, v katerem se razgrinja vsebina, ki se sedaj blešči z drugačnim sijajem. Ta nevsiljivi blišč fotografij ponovno osvetli dele zaprašenega skladišča. Ljubim te podobe. V njih se zrcali razigran otroški smeh. In veliko švica. Lepo je čutiti, da se na štirih kolescih v istem trenutku po svojih betonskih kreacijah premika in veseli toliko sorodnih duš. Čutiti, koliko je v tej neskončni mreži fantastičnih spominov, ki ne morejo nikoli zbledeti.
Tibor Rep

Jezik: slovenščina, angleščina
Velikost: 26,5 x 20,5 cm
Vezava: trda
Založba: samozaložba, 2019