Milan Pajk / Prostori samote

Prostori samote je fotografski projekt Milana Pajka, ki ga sestavljata knjiga in razstava. Knjiga vsebuje 11 serij z 69 fotografijami. Ker so fotografije vsebinsko in kontekstualno povezane s prostori severozahodne Afrike, so prevodi samoumevno v francoščini. Razstava v Moderni galeriji, ki spremlja knjigo, prikazuje izbor 39 fotografij, večinoma nastalih v analogni tehniki. Serija in razstava Espaces de solitude beleži in obravnava osamljena prostrana območja Sahare, kjer posameznik lahko ne le dojame to minljivo življenje, temveč tudi podvomi o našem dojemanju tega sveta.
Potovanje pomeni izkušnjo. Izkušnje česa? Novega? Drugačnosti? Kakšno drugačnost? Kaj je na tem svetu še ostalo, česar še ne poznamo vizualno, čeprav ga še nikoli nismo videli z lastnimi očmi? Do 19. stoletja so popotniki opisovali svoja potovanja, od takrat pa so njihova potovanja fotografirali. Zdi se, da izum fotografije ni prinesel le dobrih, ampak tudi slabe stvari. Ni pomenila le prehoda iz tipografije v grafiko, kot pravi Marchall McLuhan; če gre verjeti Jeane Genet, je fotografija svet spremenila v domišljijski bordel. Če se zavedamo, do kam je ta religija podob in predvsem elektronski mediji pripeljali dojemanje sveta, je to zagotovo res. Hkrati pa se zdi, da lahko zaradi tega dejstva le literatura še vedno nudi nekaj zatočišča domišljiji. Fotografija je podobe sveta prinesla v naše domove, hkrati pa nas je prikrajšala za užitek odkrivanja. Turist, ki stoji pred stolpom v Pisi ali pod piramidami pri Kairu, se mora zadovoljiti zgolj s primerjavo tistega, kar ima pred očmi, in podob, ki jih že dolgo pozna s fotografij. Kaj mu ostane? Samo to, da naredi podobno fotografijo teh krajev.
Dandanes je potovanje postalo preprosto. V nekaj urah lahko hladno evropsko jutro zamenjamo za tropsko vročino. To je čudovita predstava, toda ali se temu še lahko reče potovanje? Ali ne gre le za premikanje, prestop na isto raven udobja z boljšim podnebjem? Kaj je torej potovanje? Ali mora človek zapustiti prebivališče svojega plemena, da bi lahko potoval? Zdi se, da je pravo potovanje veliko bližje ekskurziji v lastno bitje, čeprav ga lahko opravimo tudi med sproščanjem na domačem kavču, in ne toliko fizičnemu prenosu telesa na oddaljeno lokacijo. Nomadi v Sahari, Tuaregi, se vsakih nekaj let preselijo za deset ali sto kilometrov v popolnoma enako okolje. Vendar je njihovo stalno gibanje prisotno v njihovih dušah in ne toliko v njihovih fizičnih selitvah. Pravzaprav potujejo le njihove duše, njihova telesa so le posode zanje. Morda se nam te stvari zdijo drugačne, vendar so osamljena prostrana območja Sahare prostori, kjer lahko ne le dojamemo to minljivo življenje, temveč tudi podvomimo o svojem dojemanju tega sveta.

Besedilo: Milan Pajk
Oblikovanje: Ranko Novak
Jezik: slovenščina, francoščina
Vezava: mehke platnice
Založnik: DesigNovak, 2010