Antonio Živkovič / Črna dolina

Stvari in podobe, za svojim videzom, vedno skrivajo drugo realnost, ki je lahko bolj pekel- ali nebesa podobna, kot smo mi pripravljene verjeti ali priznati. Na kratko - lahko bistveno presegajo naše napovedi in pričakovanja. Tega se vedno spomnim, ko nekomu povem o mojem rojstnem kraju; ali - v tem primeru - domicila teh fotografij in človeka, ki jih je posnel, Antonio 2ivkovi:o - Trbovlje. Že omembe Trbovlje v sodelovodji običajno napeljejo na občutek slabosti, grozote in ne nazadnje tudi sočutja. Ljudje Trbovlje vedno povezujejo z spodnjim delom mesta, vstopom v dolino, steklenico-vratom, ki ga varujejo dimniki cementarna in elektrarne, kar bi lahko videli med prehodom skozi območje. In ti spodnji deli, če se poskušam izraziti v drugem jeziku, predstavljajo predsoo pekla. Vsak človek, ki je ta del Trbovlja doživel z očmi, in morda s pljuči, ima v celoti pravico do predsodkov in omenjenih reakcij. Morda se ob tem, ko je videl Trbovlje ali slišal omenjeno, v mislih odprejo določeni predali, predelki, ki shranjevajo napol pozabljene tečaje zgodovine, ali morda slovenske razrede, poglavja o Rdečih revirjih. O jedru upora in stalnega tinjanja, ki se dogaja v kotlih ali kotlih pekla, ki izpuščajo stalni smrad žvepla. Ali pa se morda spomni na zgodnje faze kapitalizma, položaj delovnega razreda, nizke plače, Zolino Germinal, rudarske vozičke - cicke in lov - ki so jih po rudnikih vlekli otroci in mehurji konji. Ali, če se poskušam premakniti iz konca 19. stoletja v sedanjost, konec 20., se lahko spomnimo na apokaliptične vizije, na nočno moro ob koncu tisočletja o pojavu antikrista, konca industrijske civilizacije. Če je soglasnikov spomin ostrejši in natančnejši, se morda spomni Orjune in prve socialistične stavke, ki se je izvršila
leta 1956. Lepilo, ki drži skupaj vsa društva, tista, povezana s preteklostjo in sedanjostjo, ki presega misli opazovalca, je delo. Predvsem depersonaliziran proces dela, ki ga simbolizira oseba na fotografijah, oseba s kamnitim obrazom. V Trbovljah kot tudi v drugih industrijskih mestih je bilo delo vedno analogno s težko, nikoli z užitkom. Ta dediščina je bila v nas vnesena skozi zgodbe, ugled, tradicijo, predvsem pa družbeno besedilo. Tisti, ki prihajamo iz Trbovlja, naj bi nosili to tradicijo kot pečat, kot znamenje rojstva. Ta dediščina in vtis, povezan z njo, sta živela samo v zgodbah, samo v videzu stvari in nikoli v njihovi drugi realnosti. Trbovlje še zdaleč ni predhodna peklenska ali vica: namesto tega je podobno nebesom. In zato jaz kot insider v fotografskih trilogijah Antonia Živkoviča v prvi vrsti dojemam drugo realnost. Slike zanemarjanja in atributi industrijske civilizacije, slike jedra prvega petletnega načrta mi razkrivajo nekaj drugega, čas, ki je vstopil v spomin. Trbovlje vidim kot cilj vseh odprav, kot stalni tok svetlobe, Trbovlje, ki se nam je z zdelo neskončno obsežno in brezmejno. Trbovlje brez občutka klavstrofobije, Trbovlje, ki obstaja na nebu našega otroštva. Trbovlje si ne moremo predstavljati v naslovu romana - Črna dolina - ampak v drugem naslovu - Kako zelena je bila moja dolina. In to močno in jasno vizijo zagotavlja Živkovič's Fotografije, z veliko preverbom me spominjajo na verz, ki sem ga pred kratkim naletel. Ne spomnim se imena pesnika. Verz gre nekaj takega: Kdor se ni razmazil z blato / Ne more upati, da bo prišel do neba.

- Uroš Zupan 

Jezik: slovenščina, angleščina
Velikost: 24 x 31 cm
Vezava: mehka
Založnik: Samozaložba, 1999