Na drugi strani. 3 del: Moč

Jurij Hadalin v prispevku o fotoreportažah različnih komemoracij oz. obeležij zgodovinsko pomembnih dogodkov opozori na dejstvo, da zgodovinopisje fotografijo le redko jemlje kot izvorni vir za interpretacijo preteklosti, pogosteje zgolj za dopolnitev vedenja, ki ga pridobi iz drugih virov. O tem pišeta tudi Ilija Tomanić Trivundža in Igor Vobič v prispevku o fotoreporterskem delu – v procesu kreiranja fotoreportaže je pogosto fotograf zgolj en (pogosto zadnji) v nizu tistih, ki vplivajo na njeno končno obliko. To poudari tudi Jan Babnik v besedilu o fotoreportažah o rudarjih – z opozorilom na presenetljivo vztrajnost izenačujoče vizualne ikonografije podob dela in delavca – rudarja. Miklavž Komelj osvetli partizansko in domobransko fotografijo skozi prizmo propagande in opomni, da je tudi fotografija orožje v boju, saj je spopad idej hkrati tudi spopad podob in simbolov. Jani Pirnat in lija Tomanić Trivundža v prispevku na temo cenzure pišeta o tem, da je pogosto pomembnejše to, česar fotoreportaža v svoj fokus ne zajame, oziroma tisto, kar, sicer fotografirano, v medijih ne dobi svojega prostora. Tanja Petrović pišče o gibanju neuvrščenih, ki je slovenski reportažni fotografiji v času socializma ponudil okvir za vizualne pripovedi tako o oddaljenih, neznanih deželah in ljudeh kot o mednarodni solidarnosti in političnih alternativah.