Leta 1959 je Joan Miró svojo fascinacijo nad nepremičnostjo kot izrazom ideje o neskončnosti omenil s temi besedami: »Nepremičnost me spodbudi k razmišljanju o velikih prostorih, v katerih se dogajajo gibanja, ki se ne ustavijo v danem trenutku, gibanja, ki nimajo konca. To je, kot je rekel Kant, takojšen vdor neskončnega v končno. Kamenček, ki je končen in negibljiv predmet, mi ne sugerira samo gibanja, ampak neskončna gibanja. Na mojih slikah je to prevedeno v oblike, podobne iskram, ki iz okvirja izhajajo kot iz vulkana."

Mirója je pritegnil predvsem neskončni prostor in kako na platnu upodobiti neskončno gibanje s pomočjo minimalnih in končnih elementov. Da bi to dosegel, je uporabil majhne pike ali kontrastne barve v nasičenih slikah.

Med letoma 1969 in 1979 je ustvaril niz vesoljskih slik, med katerimi je Oiseau dans l'espace (Ptica v vesolju, 1976), gosto in bogato belo ozadje, ki predstavlja neizmerno praznino, ki jo prekine le rahla črta pik in dve točki, ki sta kot iskri.

Če pogledamo to sliko, lahko vidimo pot leta ptice. Miró uporablja minimalno upodobitev ptice, da pusti domišljiji polet, prebudi spomine in "vidi" neskončno v končnem. Po njegovem zgledu so nekatere naše podobe ptic preproste pike, sence ali metafore, ki predstavljajo pojem ptice bolj živo kot dejanska podoba ptice same.
Pri našem delu je interpretacija slik prepuščena spominom gledalca. Vsaka fotografija zakodira nabor osebnih izkušenj okoli opisanega subjekta, končni pomen pa bo odvisen od izkušenj gledalca. Tako kot Miró je način, kako ustvarjamo ta pripovedni prostor in to sokrivdo, počasen in naraven proces: "Moj vrt je moj studio. Tukaj imam artičoke. Tukaj krompir. Liste morate rezati, da bo sadje raslo. Ko je pravi čas, morate obrezati. Delam kot vrtnar ... Stvari prihajajo počasi ... Sledijo svoji naravni poti. Rastejo, zorijo. Čas je za cepljenje. Moram zaliti ... V glavi zori več stvari, zato vedno delam na več stvareh hkrati."