“Fotografija” Individualne pozicije

Fotografija, odkar so jo iznašli, obenem fascinira in intrigira. Da fascinira, je seveda normalno, saj se to dogaja z vsako »ujeto« podobo, pa naj bo trajna, kot v slikarstvu, ali hipna, kot v ogledalu. Toda zakaj fotografija tudi intrigira, neprestano vzbuja vprašanja, na katera skuv i odgovoriti mnogi umetniki, teoretiki in filozofi? Ko se je fotografija saj) pojavila, se je zdelo, da je njena prva uporabnost brezhibna dokumentarna zanesljivost. S tem je med drugim povzročila, da se je slikarstvo lahko brez slabe vesti postopoma odrekalo zahtevam po vernem upodabljanju, saj to bolje opravi aparat. Pričelo se je posvečati svojim ontološkim elementom, ki so dvodimenzionalni, neiluzionistični in abstraktni. Toda prav to iskanje in eksperimentiranje, problematiziranje slikarstva, je povratno vplivalo tudi na fotografijo. Zdi se, kot da so se fotografi prav kmalu začeli sramovati svoje nikoli sporne bistvene prednosti, sposobnosti dokumentiranja, oziroma jim ta ni več zadoščala in so iskali nove, predvsem estetske izrazne možnosti fotografije. Niso bili več zadovoljni z glavnim statusom izdelka kot iluzionističnega okna v svet, ampak so pričeli, po zgledu slikarstva, kadrirati čiste ploskve, loviti svetlobne lome, beležiti odnose med temnimi in svetlimi gmotami, izpostavljati čiste barve. S tem so v naravi prepoznavni obrisi ali predmeti pričeli v fotografiji izgubljati svojo mimetično funkcijo in so postajali vedno bolj podobotvorni, čisti likovni elementi. Velike povečave le-teh, serijska uporaba množice istih ali podobnih fotografij in ročne intervencije na papirju so spremenile status končnega izdelka do te mere, da danes pri veliko avtorjih fotografije ne igrajo vloge reprezentacijskega objekta in torej ne zahtevajo najprej samostojnega branja ter dešifriranja, ampak jih mora gledalec dojemati kot avtonomen estetski predmet, narejen pač z aparatom. Ko fotografije izgubljajo prvotno bralno funkcijo, postajajo vedno bolj likovni elementi, ki jih umetniki, predstavljene tradicionalno ali pa urejene v instalacije, uporabljajo kot sestavni del nekega drugega sporočila. Funkcija fotografij, razstavljenih v galerijah, je vedno bolj podobna umetniško dovršeno izdelanim, majhnim, ritmično nizanim kiparskim prizorom na kapitelih in drugih delih srednjeveških katedral, katerih motivi. in mojstrstvo so vsaj na prvi pogled nevidni, saj so podrejeni doživetju celotnega, celostnega ambienta posvečenega prostora.

Jure Mikuž

Umetniki: Christian Boltanski, Jan Fabre, Günther Förg, Herwig Kempinger, Jorge Molder, Cesare Pietroiusti, Michael Schuster, Paul Sochacki, Thomas Struth 
Jezik: slovenski, angleški
Velikost: 32,5 x 29,5 cm, 77 strani
Vezava: mehka
Izdajatelj: Moderna galerija Ljubljana, 1991